ZPP- E: TEMELJNA NAČELA IN PRISTOJNOST SODIŠČA

Polona Podlesnik

 

Novela ZPP- E, ki je pričela veljati 14. septembra 2017, se dotika več področij. V pričujočem prispevku bodo predstavljene spremembe na področju temeljnih načel in pristojnosti sodišč.

Eden izmed ciljev novele je pospešitev postopka, k čemur naj bi pripomogla vključitev načela skrbnosti med temeljna načela postopka. Načelo skrbnosti narekuje, da si morajo sodišče, stranke in drugi udeleženci prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, pri čemer naj nastanejo čim manjši stroški. Stranke postopka so dolžne svoje pravice uresničevati skrbno, predvsem pa z zavestjo, da je treba postopek izvesti čim prej (11. člen). Pri tem dr. Galič, ki je avtor uvodnih pojasnil zakona, opozarja, da v bistvu ne gre za novost, saj je Ustavno sodišče že v preteklosti opozorilo na pomen aktivnega ravnanja strank v postopku. Vendar pa ima novelirana določba pomembno posledico- procesne situacije bo sedaj potrebno presojati tudi v luči tega temeljnega načela.

Novela prinaša številne spremembe na področju pristojnosti sodišč:

– pravilo, da sodišče ostane pristojno (med pravdo) ne glede na spremembo okoliščin, katere sicer vplivajo na pristojnost, sedaj velja med sodišči različnih vrst (17. člen), torej npr. tudi med sodišči splošne pristojnosti in delovnimi sodišči,
– poleg okrožnega, se lahko sedaj tudi okrajno sodišče izreče za stvarno nepristojno, in sicer le ob predhodnemu preizkusu tožbe, pozneje pa samo, če toženec poda ugovor (19. člen, temu ustrezno so spremenjene tudi določbe glede absolutnih kršitev določb pravdnega postopka v četrti točki drugega odstavka 339. člena),
– sodišče s sklepom odloči, če je vrednost spornega predmeta ustrezno opredeljena, in sicer tudi na predlog, ne le po uradni dolžnost (44. člen).

Z vidika strank pa so verjetno najpomembnejše določbe glede krajevne pristojnosti v korist strank s šibkejšim statusom– potrošnikov in zavarovancev iz zavarovalnih pogodb (51.a in 51.b člen). Slednja določila zakona omogočajo, da 1. šibkejša stranka lahko toži nasprotno stranko v kraju svojega prebivališča, 2. da je šibkejša stranka lahko tožena le v kraju svojega prebivališča, ter 3. da so prepovedani vsi dogovori glede pristojnosti, vsebovani v sklenjeni pogodbi, dopustni pa so takšni dogovori, ki so sklenjeni po nastanku spora. Praviloma pogodbe, ki se sklepajo množično, vključujejo splošne pogoje, ti pa vsebujejo klavzule o krajevni pristojnosti sodišč, ki so v korist tiste stranke, katera predloži splošne pogoje (torej podjetja oziroma trgovca). Takšne klavzule so po novi ureditvi nične, namen slednje ureditve pa je varstvo šibkejše stranke (v finančnem smislu, v smislu poznavanju prava in s tem možnostjo uveljavljanja zahtevkov ipd.)- potrošnika oziroma zavarovanca.

Novelirana določila glede krajevne pristojnosti sodišč v primeru spora iz potrošniškega razmerja vplivajo tudi na razmerja odvetnikov s svojimi mandanti- ti so namreč v razmerju do odvetnika potrošniki. Pooblastila za zastopanje so običajno v obliki tipiziranega obrazca in vsebujejo določilo o krajevni pristojnosti sodišč za spore, ki izvirajo iz mandatne pogodbe- ta je običajno določena po kraju odvetniške pisarne.

Ureditev glede krajevne pristojnosti v korist šibkejših strank je bila sicer povzeta po ureditvi v Uredbi Bruselj I. Zakonodajalec je torej ureditev, ki je veljala na mednarodni ravni, prenesel na nacionalno raven, vendar nedosledno (v primerjavi z Uredbo Bruselj I). ZPP- E namreč ni prevzel določbe, s katero bi bilo sodišče zavezano opozoriti potrošnika ali zavarovanca na nepristojnost sodišča. ZPP pozna pravilo, da v kolikor toženec ne ugovarja nepristojnosti, postane sodišče, pred katerim teče postopek,  pristojno po pravilu iz 22. člena zakona, kar v bistvu pomeni, da klavzula o krajevni pristojnosti ostane v veljavi. Nastali položaj bi teoretično sicer lahko saniralo pravilo, da sodišče ničnost preverja po uradni dolžnosti.
Iz navedenega izhaja, da čeprav je bil namen noveliranih določil zagotovitev večjega pravnega varstva šibkejšim strankam, je uresničitev tega namena lahko vprašljiva. Prav tako je vprašljiv stroškovni vidik noveliranih določb- kljub temu, da naj bi znižale stroške šibkejše stranke, se utegne zgoditi, da jih znatno zviša. Potrebno je namreč upoštevali načelo uspeha- stranka, v prid katere ni razsojeno, krije stroške, vključno s stroški odvetnika nasprotne stranke. V kolikor bosta nasprotna stranka in/ali njen odvetnik iz kraja, ki bo oddaljen od sodišča, pred katerim bo tekel postopek, bo to seveda občutno povečalo stroške postopka. Sklenemo torej lahko, da bo odgovor glede resnične uporabnosti in učinka novih določil dala šele praksa.

 

1 Glej Odločbo US RS št. Up-2443/08 z dne 7. oktobra 2009, UL RS, št. 84/09. Dostopno na: http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US28860?q=2443%2F08 (dne 29.08.2017).
2 Povzeto po Zakon o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo, z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, strani 15- 16.
3 Določila 51. b člena vsebujejo tudi nekatera podrobnejša novelirana določila za zavarovalna razmerja.
4 Uredba št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Dostopno na: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX%3A32012R1215 (dne 29.08.2017).
5 Povzeto po Zakon o pravdnem postopku (ZPP), neuradno prečiščeno besedilo, z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, strani 16- 20.